Odkar biva slovenski rod na svoji zemlji, je dočakal in prestal veliko žalostnih in težkih časov. Strašne nadloge so ga obiskovale in hudo tlačile. Neštete vojske so s potoki domače in tuje krvi namakale slovensko zemljo. Naša zemlja je kakor krčma ob veliki cesti. Od severa in vzhoda, na jug in zapad je vodila ta cesta narode in njih vojske mimo nas; ob tej »krčmi« so hodili Rimljani, drveli Huni, Obri, Langobardi, Madžari in Turki. Žal so mnogi teh narodov stopali v »krčmo« naše domovine in našega rodu ter z ognjem in mečem plačevali našo gostoljubnost. In kar je roparjem ostalo, je pojedel tujec – graščak, dolga stoletja. Zgodovinski čudež je, da smo mi, mala peščica, še ostali in da nismo zbrisani s površja zemlje.
Razen tega so še gospodarili: črna smrt (kuga), potresi, kobilice, hude zime, lakota. Koliko pa je še prišlo nadlog nad naš narod, o katerih nimamo nobenega poročila in ki morda niso bile nič manj hude.
Večkrat je mogoče zbrati le neznatne drobce dogodkov preteklosti, pa so vseeno dragoceni in vredni zapisa, saj se z njimi bogati naša kulturna zgodovina.
Tudi pisanje kronike vasi KOKRICE ima namen zbrati drobtinice nabrane s knjig in letopisov, pa tudi iz ustnega izročila in vsaj malo osvetliti in oteti pozabi preteklost naše lepe vasi, ki je mnogim Kokrčanom rojstni kraj, mnogim priseljenim vaščanom pa novi dom.
Sicer pa je Kokrica, vsaj njeno staro kmečko jedro tudi zgodovinski kraj.
V knjigi Zgodovina mesta Kranja se omenja že v 11. in 12. stoletju, pod oblastjo Oglejskih patriarhov. V 14. in 15. stoletju je spadala Kokrica večinoma pod Ortenburško posest, majhen delček pa pod Velesovsko. Pa še poglejmo, kako so našo Kokrico pisali v starih listinah l.1400 Kakericz, l. 1458 Kokricz, l. 1481 Krankhricza, l. 1483 Kchakricz in l. 1498 celo Gockaricz.
Ime Kokrica pač mala Kokra, je gotovo še predslovanskega izvora, morda ilirskega. V antiki, torej tedaj, ko nas v teh krajih še ni bilo, so Kokro imenovali Corcore ali Cancorus flumen. Prvotni vaščani Kokrice so se verjetno v pretežni meri naselili ob potoku Kokrice. O številu hiš in prebivalcev nam iz tistih časov ni ničesar znanega. Tudi o nastanku prvotne podružnične cerkve sv. Lovrenca na Kokrici, ni nobenih zgodovinskih poročil. Pač pa so našli v starem »žagradu« - zakristiji gotsko navikulo, (ladjico, posodo v obliki ladje, obredna cerkvena posodica) z letnico 1533, na kateri je napis : »Jezus, Marija – pomagajta nam iz vseh stisk.« Na osnovi tega starega gotskega zapisa , bi se dalo z gotovostjo sklepati, da je cerkev iz 17. ali celo 16. stoletja. Prvikrat zasledimo poročilo o njej l. 1631, v vizitacijskem zapisniku ljubljanskega škofa Rajnalda Scarlicija, iz katerega razberemo, da ima cerkev sv. Lavrencija na Kokrici, ki je podružnica preddvorskega vikariata, dva oltarja: - veliki oltar v svetišču je posvečen sv. Lavrenciju - drugi stranski pa v sv. Štefanu.
Do l. 1561 je na Kokrici cerkev pod kranjsko prafaro, od l. 1561 pa do l. 1787 pod prafaro sv. Petra v Preddvoru. Ko pa je bila l. 1787 ustanovljena nova fara Predoslje, je bila Kokrica, kot podružnica priključena v Predoslje, kjer je ostala do l. 1970, ko je postala samostojna župnija sv. Lovrenca. Od l. 1561 pa do l. 1787, nad dvesto let, so pokopavali umrle Kokrčane na Primskovo in tudi na Rupo. Od l. 1787 pa vse do l. 1946, ko so Kokrčani zgradili lastno pokopališče, so pokopavali vaščane na farno pokopališče v Predosljah. Ker je bila Kokrška prvotna cerkev v reformacijski dobi zaradi zapuščenosti zelo dotrajana, so Kokrčani z dovoljenjem cerkvene in svetne oblasti l. 1886 začeli graditi okrog nje novo, današnjo staro cerkev v preprostem baroku. Zidarji so bili domačini največ iz Mlake, podobi na stranskih oltarjih (Marija Brezmadežna in sv. Rok) sta delo kamniškega slikarja Matije Koželja iz l. 1870. Podoba sv. Lovrenca v glavnem oltarju je delo nekega kranjskega slikarja. Na stranskih oltarjih so štiri svetniške plastike najbrž iz 17. stoletja. Plošča pod korom nam pove, da je stavba popolnoma nova ( za primerjavo- skupni stroški za gradnjo cerkve so znašali 2.300 goldinarjev). Cerkev je precej prostorna, svetla in čista. Čeprav nima kake posebne umetniške vrednosti, ne v arhitekturi, ne v opremi, predstavlja le neki kulturni spomenik z zelo lepo lego in se ugodno povezuje z vaškimi pokrajinskim okoljem. Kako izostren okus so imeli naši očetje, da vaškega in pokrajinskega niso pokvarili. Njihova izbira kraja in smisel za smotrnost, sta bila in ostaneta nenadkriljiva. Masivni zvonik z baročno streho, okusno krito s pločevino, mogočno obvladuje okolico. Stolp je ostal še od prvotne cerkve in utegne biti še iz 16. stoletja. Vsekakor je zvonik gotovo najstarejša zgradba na Kokrici. Kokrica ima 410 m nadmorske višine. Prav do bližine vasi segajo na zahodu borovi gozdovi Udenbošta. Zemlja je ilovnata, na severu bolj močvirna, na vzhodni strani pa peščena. Vas Kokrica leži v plitvi sovodenjski ravnini, kjer se v potok Kokrico steka več manjših potokov. Zanimiv je vodni sistem, ki se zbere pri Kokrici in odtod nadaljuje tok do izliva v Kokro pri Mali Rupi. Zanimiv je zato, ker je voda, ki izvira nad Zalogom (pri Goričah) pod hribom Sevnik, teče skozi Srednjo vas in Goriče, ime potok Sevnik. Vanj se pod Letencami zlivata potoček izpod Golnika in pa potok, ki izvira na robu Udnega bošta pod Novaki ( med Žiganjo vasjo in Goričami). Skozi Tenetiše teče kot Tenetišnica, pod Tenetišami dobi levi pritok Stražnico, ki izvira pod hribom Stražnik nad Trstenikom. Malo nižje pritekata vanj potoček iz Želina (domače ime travnikov in gozdov v Udnemboštu) še niže potoček vočenskega močvirja (Vočne- domače ime za travnike in gozdove). Nad Mlako dobi še Koracmanov studenc, ki izvira v južnem delu Velke gmajne. Nekaj niže priteče večji levi pritok Milka, ki ima izvir pod Storžičem. Na svoji poti dobi še dva pritoka. Svagulšca, ki izvira nad Babnim vrtom in se izliva v potok Milka nad Hrašami in Blatnik, ki izvira nad Povljami in se zliva v Milko pri Tatincu. Na vzhodni strani Mlake, kjer se združita Tenetišnica in Milka zgubita svoja imena in odtod dalje se voda imenuje potok Kokrica. V potok Kokrica pa se v severnem delu vasi Kokrica zliva še potoček Zelenščica (Zelenc- domače ime gozdov) in izvira v južnem delu Udnega bošta. Malo pred mostom na Kokrici se v potok Kokrico zlivata še potočka Vršek, ki priteče iz Čukove jame in Vodica , ki priteče iz brdskih ribnikov. Včasih je bilo vode še več, saj je tudi del Belce, preden so jo brdski graščaki preusmerili v svoje ribnike, tekel v Milkino strugo. Ker se v potok Kokrico izliva toliko stranskih potokov, ta v deževju močno naraste in prestopi bregove. Pred l. 1939, ko še cesta skozi Kokrico ni bila dvignjena – prenovljena, je potok Kokrica preplavil cesto pred današnjim Kulturnim domom. Veliko izboljšavo glede poplav je tudi prekop Peručevega vrta leta 1972, kjer je sedaj struga potoka Kokrice speljana v ravni smeri. Tudi potoček Vršek je dobil bolj ravno strugo, de se hitreje izliva v potok Kokrico. Velika ovira pri odtekanju vode ob poplavah je bil tudi jez pri Škofčevem mlinu, kjer se je ob zapornicah nabirala razna naplavina in zelo ogrožala severni del vasi Kokrice, tam je voda večkrat vdirala v hleve in stanovanja.
Od Ilovke dalje se potok Kokrica imenuje Rupovšica, pod tem imenom se tudi izliva v Kokro. Ustno izročilo pravi, da so bile do druge polovice 19. stoletja ceste in pota na Kokrici zelo slabe, mostov pa sploh ni bilo. Ljudje so se za vožnjo posluževali kolovozov in celo potokov. Prvi most na Kokrici je bil zgrajen v drugi polovici 19. stoletja in nekaj let pred zidanjem cerkve sv. Lovrenca l. 1868. Ta most je bil zidan iz kamna (kvader) in ozek, obokan (tako, da je imel na sredi veliko vzboklino, grajen pravokotno čez potok, vsled tega je bila vožnja čezenj težavna posebno pri prevoz dolgega lesa-ustno izročilo). Vse dotlej so morali Kokrčani voziti ali bresti kar čez vodo, ki je bila, kakor pravi ustno izročilo, plitva in njena bregova tako nizka, da je bilo mogoče priti iz enega čez vodo na drugi breg. Plitva je bila zato, ker takrat še ni bilo betonskega jezu pri Škofčevem mlinu. Kadar je pa voda narasla, je bil promet čeznjo onemogočen. Ustno izročilo pravi, da se je čez ta prvi most lahko prosto peljal samo brdski baron, vsi ostali pa so morali plačevati mostnino (pri Požlep).
Ker pa kmalu po l. 1900 ta most ni več ustrezal takratnemu prometu, so ga l. 1913 minirali in na ta istem mestu je takratni cestni odbor v Kranju postavil novega, ki obstaja še danes (gradili so ga italijanski zidarji), ki pa je bil do l. 1975 še trikrat širjen in popravljen. Pri zadnji preureditvi mostu l. 1975 je bila posekana vaška lipa (na križišču pri mostu). Vsajena je bila v spomin smrti kralja Aleksandra Karadžordževiča. Ustno izročilo pravi, da je cesto, ki pelje s Kokrice skozi Bobovek na Belo še v prejšnjem stoletju nadomeščal potok (Vršek), ki teče ob Partizanski poti in se pred mostom zliva v potok Kokrico. Ta pot je peljala po potoku navzgor, prek travnika Zverivnika, vasi Srakovelj, Tatinca, Hraš in naprej v podgorske vasi. Današnja Partizanska pot je bila odkupljena od privatnega zemljišča l. 1880 in urejena v vozno pot in to samo za lastnike hiš na današnji Partizanski poti in pa za lastnike travnikov in njiv. Do tedaj so morali voziti po potoku Vršek. Ustno izročilo pove, da je ena takratnih cest peljala skozi Srakovlje mimo Koracmana po gozdu skozi Tenetiše v Goriče. Po prvi svetovni vojni so začeli preurejati golniško graščino v bolnico za TBC. Leta 1920 je bolnica že sprejemala prve paciente. Zaradi naraščanja prometa proti Golniku, ni več odgovarjala cesta skozi Mlako in obrobni del Uden bošta (stara mlaška cesta). Zato je takratna banovinska cesta uprava leta 1928 zgradila nov odcep ceste mimo Mlake, preko potoka Tenetišnica, skozi vočenske travnike in ga pri spodnjih Tenetišah priključila spet na staro cesto. Istočasno je občina Predoslje naredila in priključila na to novo cesto pri Markiču današnjo Pokopališko pot. Do tedaj je bila današnja Pokopališka pot javna samo od mostu od cerkve, naprej je bila privatna pot. Z vozmi so vozili po koritu (pred Černetom na levo), kjer je danes že zaraščena meja. Pot se je imenovala »Černetova ulca«. Ta pot je pripeljala na današnjo Golniško cesto (pri Zagoričniku). Leta 1963 so na Pokopališki poti zravnali ovinke in prestavili priključek k Cesti na Brdo, obenem pa zaradi takrat ozkega cestnega grla med Škofčevo in Boštetnikovo hišo odstranili Boštetnikovo hišo z gospodarskim poslopjem, kjer je sedaj zasajen krajevni park.
Leta 1938 je banovinska uprava za ceste, preuredila cesto skozi Kokrico sedanjo Cesto na Brdo. Stara cesta je bila speljana tako, da se je od Laknerja dalje proti mostu močno zniževala. Najnižja točka je bila pred sedanjim Kulturnim domom, da je ob vsakem večjem deževju voda na tem mestu preplavila cesto in vdrla tudi v nekatere bližnje hiše. Zato so tukaj cesto dvignili za 1.30 m. Zaradi nasipa ceste so odstranili staro manjše gospodarsko poslopje, last kmeta Hudobivnika, ki je stalo poleg stare, sedaj tudi že porušene hiše Staneta Divjaka. Od Kopača proti Znamenšku se je cesta v blagem ovinku spet dvigala. Da so se izognili klanca in ovinkov mimo Znamenška, so cesto speljali v ravni smeri proti Brdu. Zato je bila pri Zaletelovem mostu (mostiček pri stopnicah) tudi odstranjena manjša hišica, last Kurat Viktorja, ki jo je malo prej zgradil in sicer l. 1934. Pred gospodarskim poslopjem pri Kopaču so bili zaradi širitve ceste posekani trije mogočni kostanji. Mimo Brda je bil takrat narejen prvi asfalt v dolžini kakih 200 m. Leta 1940 je bil položen grobi asfalt od Brda skozi Kokrico do Kranja. Leta 1939 – 1940 je bila s strani občine Predoslje zgrajena cesta čez travnik Zverivnik in potok Milko, ki je povezovala banovinsko cesto Kranj – Predoslje, Kokrica – Bela in banovinsko cesto Kranj – Golnik. Ne bo odveč, če se zapiše še nekaj odstavkov o gradu Brdo, ki se nahaja v bližini Kokrice. Grad je bil zgrajen l. 1502 v francoskem slogu. Gradili so ga italijanski zidarji. Pri gradnji so morali delati tudi okoliški tlačani. Tisti, ki so imeli živino, so dovažali material, ostali so stregli zidarjem. Veljala pa je obveznost gradbene tlake toliko časa, dokler grad ne bo dozidan. Grad Brdo je v svoji zgodovini menjal veliko lastnikov. Sredi 16. stoletja je takratni lastnik Ivan Hungerspach na Brdu gostil in ščitil pred preganjanjem Primoža Trubarja, pa tudi kranjskega pastorja Jerneja Knaflja. Bil je omenjeni graščak tudi član komisije, ki je pregledala in odobrila Trubarjev slovenski prevod katekizma. Ustno izročilo pravi, da so bile v času tlačanstva tudi Kokrica in okoliške vasi podložne Brdu. Grajski oskrbnik, ki je pri podložnih kmetih pobiral desetino, največ v obliki žita, je to shranjeval po nekaterih hišah (na Kokrici pri Požlep, na Mlaki pri Dolharju v Ilovki pri Škofč). Bile so te hiše za tiste čase zelo trdno in v enakem slogu grajene, ozke, enonadstropne z majhnimi gosto mrežastimi okni. Brdski gospodje so imeli od cesarja podeljeno pravico nižjega sodstva in to v območju enega streljaja. Mimo grede še to. Ustno izročilo pove, da sta brdski in smledniški graščak naredila stavo na račun tlačanov. Ker je brdski graščak stavo izgubil, so zato morali brdski tlačani iti še v smledniško graščino delat tlako. Tako so se v tistih časih graščaki za kratek čas podajali tlačane. Kakor smo iz zgodovine in ustnega izročila navajeni slišati samo o trdosrčni grajski gospodi, je bil pa vendar Anton Zois, predzadnji brdski baron, popolnoma drugačen. Bil je graščak na Brdu od leta 1836 do leta 1873. Ni hlepel po bogastvu (raje je dejal kot sprejemal). Posebno usmiljen je bil za pogorelce. Kar delil je, tako so se mu smilili. Sami pogorelci so rekli pri sebi: »Z nami vred bo tudi baron pogorel, če bo tako rad dajal.« Ohranjen je značilen stavek Antona Zoisa » Kdor res pomoči potrebuje, ima tudi pravico zahtevat od takih, ki so zmožni mu pomoč delati« .Zelo verjetno je pomagal tudi kokrškim pogorelcem ob požaru, ki je leta 1849 upepelil velik del vasi. Anton Zois, četudi grajski gospod je bil povsem demokratično izvoljen za župana občine Predoslje. To delo je opravljal od leta 1851 – 1862. Pod Zoisovim županovanjem je bila v Predosljah zgrajena razmeroma velika šola z obsežno drevesnico. Sam visoko izobražen je kar ganljivo skrbel za predaške šolske otroke. Najboljše je obdaroval, najrevnejšim je pomagal do obutve in obleke. Za Kokrico je to vredno zapisa in spomina, kar je tedaj Kokrica z vsemi svojimi vasicami spadala v občino in faro v Predoslje. Tudi po osnovnošolsko izobrazbo so v to šolo hodili naši že davno umrli predniki, kakor tudi še mlajše kokrške generacije, vse do leta 1973, ko smo na Kokrici dobili svojo štirirazrednico. Baron Zois je tudi podpiral vsa slovenska kulturna in gospodarska društva, bil je prvi predsednik Slovenske Matice in zavesten slovenski rodoljub. Leta 1917 med prvo svetovno vojno je bilo na Brdu pristajališče aeroplanov. Grad Brdo sta leta 1929 kupila lesna trgovca Dolenc in Hajnrihar. Leta 1934 pa je prišel v last kneza Karadžordževiča, od leta 1945 pa do leta 1980 je bil grad rezidenca našega pokojnega predsednika maršala Tita. Do leta 1934 smo Kokrčani, Mlačani in Bobovčani v cerkev Predoslje hodili po drevoredu, ki smo mu rekli »po lipah«, tesno mimo gradu in naravnost proti cerkvi. Tatinčani in Srakovljani pa mimo bajerja (ribnika). Uden bošt, tako ga naziva ljudstvo, se sme prištevati najrazsežnejšim gorenjskim gozdom. Sega od roba Kokrice, Mlake, Pivke, malega Nakla, Strahinja tja do podnožja Kriške gore in Storžiča. V srednjem veku je bil gozd last avstrijskega vojvoda, deželnega kneza. Okoličani so ga kljub ostrim prepovedim zelo pustošili. Leta 1667 so postali njegovi gospodarji grofi Turjaški. V Uden boštu je bilo krasno lovišče na medvede, volkove, rise. Ustno izročilo pravi, da je leta 1830 morila kuga na Kokrici in okolici. Števila žrtev nam ustno izročilo ne pove, pač pa pravi, da so v času kuge na Kokrici mrliče pokopavali po hribu za cerkvijo. 11. februar 1849 je na Kokrici izbruhnil velik požar. Ob silnem vetru je pogorelo 22 hiš z gospodarskimi poslopji vred. Zagorelo je tudi 6 vaščanov in 20 govedi. Ustno izročilo pravi, da so pri Črnetu dali v zaboj še živ pepel. Zaradi vetra se je vnelo in ker so bile v vasi same slamnate strehe, se je ogenj bliskovito širil. Pri Štrosu je veter odtrgal s strehe gorečo slamnato kito in jo nesel čez gmajno na Rupo, kar je povzročilo požar in tudi na Rupi je tisti dan pogorelo 12 hiš in poslopij. Na potoku Kokrice so že v prejšnjem stoletju obratovali 4 mlini. Škofčev mlin, Dolžanov, za katerega pravi ustno izročilo, da je bil nekdaj brdski, prevalski- last gradu Prevale, ki pa je bil že dolga leta opuščen. Na kraju, kjer je stal prevalski mlin je leta 1935 kranjski lesni trgovec Gorjanc zgradil veliko žago (Projekt Gradbinec) današnja industrijska cona med Kokrico in Ilovko. Na potoku Kokrice je obratoval tudi mlin v Ilovki. Od teh mlinov danes ne melje nobeden več. Drugi obrtniki na Kokrici so bili še 2 kovača, 1 kolar. Nekateri so ročno izdelovali izdelke iz ilovice. Takratni lastnik Španove hiše (Mihovc) je na svojem vrtu kopal ilovico, iz katere je izdeloval lončene cevi za takratne vodovode. Ustno izročilo pravi, da je omenjeni lastnik polagal cevi v Ribnici, a so mu Ribničani ponoči vse cevi sproti razbili, zato je njegovo posest in obrt propadlo in prišlo na boben. Ustno izročilo pravi, da je omenjeni Mihovc gojil murve in sviloprejke.
Nekateri vaščani na kokrškem območju pa so še tudi izdelovali domačo opeko, zidno in strešno. Na Kokrici pri Zaletelu, na Mlaki pri Oretneku in Dolharju, v Bobovku pri Čuku (še preden je bila opekarna). V Bobovku pri Lončarju so izdelovali lončeno posodo, pri Pintarju leseno posodo, škafe in čebre, pri Boštenk pa lesene perivnke in sita. Pri Laknerju je bilo tudi mizarstvo.
Tudi nekatere gostilne so bile že v prejšnjem stoletju na kokrškem območju. Najbolj znana je še današnja gostilna Lakner, ki s svojo tradicijo sega že v leto 1848. Gostilna je bila tudi še pri Boštetu, pozneje Pedlesnik, to je pri današnjem Kopaču. V tej hiši (pri Kopač) je imel okrog leta 1940 nekaj let gostilno v najemu tudi Toporš iz Mlake. Ustno izročilo pravi, da so bile v 19. stoletju tudi še nekatere vaške oštarije na Kokrici, na Mlaki , celo v Srakovljah in Tatincu.
Prvo trgovino je Kokrica dobila leta 1906 (pri Hudobivniku, sedanja cesta na Brdo), leta 1928 pa tudi pri Laknerju. Po letu 1945 sta bili obe ukinjeni. Trgovino na Kokrici je nato prevzela Potrošniška zadruga Kranj. Prvi lokal je imela v sedanjem Luževčevem stanovanju. Ustno izročilo tudi pravi, da je bila vaška pekarija pri Boštjanu na Pokopališki cesti, okrog leta 1870. Preostali del prebivalstva na kokrškem območju v prejšnjem stoletju se je največ preživljal s poljedelstvom in živinorejo. Boli so to srednji in mali kmetje in tudi hišarji. Zemljo so obdelovali z rokami, voli in kravami in z lesenim plugom. Malokateri je imel konja. Ljudje so živeli zelo skromno, največ od tega kar so doma pridelali. Gospodinje so kuhale v t.i. črnih kuhinjah, ki so bile pozimi zelo mrzle. Hiše in poslopja so bila slaba, največ krita s slamo. Revščina je bila doma v marsikateri hiši, ko je primanjkovalo tudi kruha. Ustno izročilo pravi, da so nekateri vaščani tudi krčili gozdove in na ta način pridobivali rodovitno zemljo. Tako je bil teren, južno od ceste, ki pelje v Naklo, pa vse čez do Velkega hriba večidel zaraščen z brezami, katere pa so leta 1860 izsekali in naredili njive, zato se še danes polje s tem predelu, po domače in tudi na katastru imenuje v Brezju. Nekoliko na bolje se je obrnilo, ko je bila v Bobovku leta 1905 zgrajena Čukova opekarna. Nekateri s v njej dobili sezonsko delo (pozimi opekarna ni obratovala), drugi so se začeli ukvarjati s prevozništvom (konjsko vprego). Vozili so opeko v Kranj na postajo, v zimskem času pa tudi drva za opekarno s Kokre in Jezerskega. Leta 1906 se je ustanovila Mlekarska zadruga s sedežem v Srakovljah. Pri Oreharju je bila manjša zbiralnica mleka, kamor so okoliški kmetje prodajali mleko. Ta zbiralnica je delovala do leta 1916. Pozneje pa, ko je bila zgrajena stavba Mlekarne v Predosljah, so kmetje s kokrške strani oddajali mleko v predaško zbiralnico vse do konca druge svetovne vojne. Prva svetovna vojna tudi Kokrici ni prizanesla. Vsi sposobni mladi fantje in možje s kokrške strani so bili poklicani v vojsko. Mnogi od njih se niso nikdar vrnili, le nekateri pa po dolgih letih ujetništva. Ko je stari Avstriji začelo vsega primanjkovati so leta 1917 začeli še po cerkvah pobirati zvonove in jih prelivati v topove – Župnijska kronika Predoslje. Na Kokrici so vzeli vse tri, dva takoj po novem letu, 27. avgusta pa še tretjega. Ustno izročilo pravi, ko je vojaška oblast zvonove snemala in metala iz zvonika, ni od vaščanov nihče upal ugovarjati. Le sosed Gašperčkov Janez (pri Gašperčku, kjer je sedaj gostilna Jeršin), ki je bil nekoliko duševno prizadet je žugal in vpil »kradu, kradu«. Ko so bili Kokrčani brez zvonjenja, jim je brdski baron Michelangelo Zois posodil svoj zvon iz grajske kapele. Ker je bil zvon zgodovinske vrednosti iz leta 1695, so morali Kokrčani ta zvon vrniti. Vrnili so ga leta 1920, ko so 2. maja dobili nove jeklene zvonove in jih z veliko slovesnostjo, z okrašenimi konji in volovi z Jesenic pripeljali na Kokrico. Vaščani kokrške soseske so bili srečni, da imajo po dolgem času zopet svoje prijatelje v zvoniku. Leta 1922 je Kokrica doživela veliko poplavo. V hudi nevihti se je v gorah odtrgal oblak in voda je sredi noči tako nenadoma pridrla, da je v dobrih dveh urah visoko poplavila ves nižji del Kokrice. Udirala je v hleve in stanovanja, tako da so ljudje, ki so sredi noči preplašeni vstajali iz postelj, stopali v vodo. Leta 1928 – 1929 je bila izredno ostra zima. V začetku februarja je bilo močno sneženje , nato je nastopil strašen mraz. Živo srebro se je spustilo do 32 stopinj pod ničlo. Niti najstarejši ljudje takega mraza niso pomnili. Mraz je trajal vse do začetka marca. Za Kokrico je zanimivo to, da so pusta kurili na ledu pod mostom, ob veliki množici gledalcev. Led je vkljub veliki ognjeni grmadi zdržal. Leta 1920 se je na Kokrici osnovala prva strojna skupnost. Kmetje so nabavili mlatilnico na bencinski motor. Ko pa je Kokrica 1928 dobila elektriko, so te stroje, ki niso bili najbolj praktični, prodali in leta 1932 kupili novo mlatilnico (na poravnano slamo in popolnim čiščenjem), slamoreznico, voz na katerem je bil montiran elektromotor in sekular za žaganje drv. To so nabavili združeni kmetje iz Kokrice, Mlake, Bobovka, Srakovelj, Tatinca. Leta 1939 je bila na Kokrico pripeljana prva sejalnica za žito. Leta 1942 je Kokrica že imela vprežni sadilec krompirja. Vse to je bilo za tiste čase velika pridobitev za napredek kmetijstva na vasi, saj je takrat že veliko pomenilo, če je kmet imel vprežni železni plug. Elektriko je Kokrica dobila leta 1928. Občina Predoslje je naredila pogodbo z elektrarno Završnico za napeljavo elektrike za celo svoje območje. Vasi Kokrica, Mlaka, Ilovka, Bobovk so dobile vodovod leta 1939 izpod Čemšenika. Ko je leta 1934 dobil knez Pavle Karadžordževič grad Brdo, so ob preureditvi gradu in okolice hoteli speljati kanalizacijo v vodo, ki se steka v potok Kokrico. Skoraj vsa vas je to vodo uporabljala za pitje, kuhanje, pranje, napajanje živine itd. Takrat pa je šel tovariš Lakner Jože v Ljubljano na banovino, kjer je odločno in naravnost povedal: »Če boste speljali kanalizacijo tako kot imate v načrtu, potem nam Kokrčanom ne preostane drugega, kot da pridemo na Brdo s krampi in lopatami in vam odtok zasujemo«. Službujoči uradnik na banovini mu je rekel: »To pa ja ne boste storil«. Lakner pa mu pravi: »Ne bomo , če nam daste vodovod.« Svojo zahtevo za vodovod je odprl tudi na to, da je kanalizacija iz golniške bolnice speljana v potok, ki priteče na Kokrico. Čez tri dni je bila vlada v Beogradu seznanjena z njegovo zahtevo in leta 1936 se je začela akcija, načrtovanje in merjenje za kokrški vodovod. Leta 1939 spomladi je Kokrica že imela zdravo pitno vodo iz vodovoda. Pri gradnji vodovoda so bili po vaseh na več mestih nastavljeni podzemski hidranti za gašenje požarov. Zgrajenih je bilo več javnih vodnjakov z cementnimi ali železnimi koriti. Ti so služili za pranje perila, pa tudi za napajanje živine. Takrat vode še ni bilo treba plačevati. Ko pa je vodovodno podjetje določilo vodarino, so te javne vodnjake odstranili. Ko je bil vodovod dokončan so cevi preizkusili z gasilsko brizgalno. Bobovk, Ilovka, Mlaka, Srakovlje in Tatinec. Vse to so manjši kraji nanizani okrog Kokrice. Najbolj znan je gotovo Bobovk, vas ob cesti Kranj – Bela, pač zaradi stare opekarne, kjer so nad 70 let kopali ilovico za znano,dobro Bobovško opeko. Opekarna je bila zgrajena leta 1905. Gradili so jo italijanski zidarji lastniku Ivanu Zabretu, ki jo je imel v lasti do druge svetovne vojne. Zraven opekarne je imel lastnik tudi veliko žago z gatrom. Imel je tudi lastno avtoprevozništvo (tovornjake, mercedes). Po vojni 1945 je spadala bobovška opekarna k ljubljanskim opekarnam. Od 1. oktobra 1953 dalje pa se je združila h kranjskim opekarnam. Pred leti so tu odkrili doslej največje rimsko grobišče na Gorenjskem. Še bolj pa je Bobovk znan v svetu zaradi mamutovega okostja, ki so ga izkopali iz spodnjih plasti ilovice. Zaradi ogromnega izkopa ilovice se je v to izpraznjeno kotanjo natekala voda, ki tvori dvoje malih jezer, imenovanih Čukova jama, Krokodilnica in Ledvička. Čukova jama služit poleti za kopanje, pozimi za drsanje. Krajevno ime izhaja iz bobotanja, kar je soznačnica za sopat, klo-kot, gro-hot. To vse so besede, ki označujejo šumenje vode, posebno v globinah, v žrelih. Torej bobneča voda. Vas Bobovk leži na 412 m nadmorske višine. S severa vas obkroža gozd. Kmetov je malo, večina prebivalcev je zaposlena v industriji.
Mlaka leži ob cesti Kranj – Golnik na vzhodni strani Uden bošta, tak da sega borov gozd prav do hiš. Svet je ilovnat, nekoliko močviren. Izvor krajevnega imena je razumljiv, pač na mlaki, ljudem se pravi Mlačani. Vas ima gostilno od leta 1940, pozneje je dobila tudi trgovino. Na bližnji vzpetini sta bila odkrita 2 staroslovanska grobova. Vas ima 410 m nadmorske višine. Na Oretnekovem vrtu je bila včasih velika luža, ki je danes skoraj že zasuta in pozidana. Tukaj se je pozimi naredil debel led, katerega so žagali na kose in ga vozili v mlekarne za hlajenje mleka in v pivovarno v Kranj. Kmetje, kateri so oddajali mleko v mlekarno so morali vsako leto brezplačno peljati določeno število voz ledu v mlekarske hladilnice, ki so bile v Predosljah, Naklem, Stražišču, Preddvoru, Šenčurju. Ilovka, vzhodno od ceste Kokrica – Rupa je manjša, še precej kmečka vas z razvito sadjerejo, kmetijstvom in nekoliko čebelarstvom. Star vodni mlin je sedaj opuščen. Pri Ilovki izgubi potok Kokrica svoje ime in se poslej imenuje Rupovščica, pač po bližnji Rupi. Vas ima 400 m nadmorske višine. Skozi Ilovko pelje glavna cev vodovoda, izpod Čemšenika v Kranj. Srakovlje – ime kraja skoro gotovo izvira od zletišča ali gnezdišča srak, kako drugo tolmačenje ni mogoče, so zaselek kake 2 km severno od Kokrice, ob potoku Milki, v podnožju velike gmajne. Razvita je živinoreja, sadjarstvo in čebelarstvo. Vas ima 411 m nadmorske višine. Leta 1906 20. junija se je osnovala pri Oreharju v Srakovljah Zbiralnica in predelovalnica mleka, prva na Gorenjskem. Posnemali so mleko za smetano in izdelovali surovo maslo, oboje so vozili v zbiralnico izdelkov v prevalsko graščino, od koder je takratna zadružna zveza v Ljubljani s temi izdelki trgovala na Reko, Trst in Dunaj, kar je razvidno iz stare mlekarske blagajniške knjige, ki je ohranjena pri Oreharju. Tatinec – majhna vasica kar precej oddaljena od Kokrice, ob robu gozda Velike gmajne, blizu struge Milke , ob vaški poti, ki se oddeli od ceste Kokrica – Bela, pičel km stran od tod. Svet je ilovnat, precej močviren. Razvita je mlečna živinoreja, poljedelstvo. Precej vaščanov zaposlenih v industriji v Kranju. Vas leži 422 m nadmorske višine. Ime Tatinec prihaja od ljubkovalnega izraza za očeta, ki mu v vsem slovanskem svetu pravijo tudi tata. Sicer pa vemo za staroslovansko ime Tatomir, za češko tatinek (očka). Leto 1905 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo Predoslje, ki je združevalo članstvo vasi Predoslje, Suha, Britof in Kokrica.Z leti pa se je vedno bolj čutila potreba, da bi Kokrica postala samostojna gasilska enota. To je bila tudi želja vseh kokrških gasilcev. Največja spodbuda za lastno gasilsko društvo pa je bil požar pri Znamenšku v juniju 1919. Kokrški gasilci so z ročno črpalko hiteli na pomoč, ali ko so razvili cevi, jih je bilo premalo od vode do požarišča. Obstali so nemočni ob požaru. Gasiti so mogli le tako, da so iz potočka pri Zaletelovem mostu nosili z vedri in škafi vodo na požarišče. Seveda je bilo to malo uspešno. Najbolj jih je prizadelo in razočaralo to, da predaško gasilno društvo ni prišlo na pomoč, da si je bilo to njihovo matično društvo in pa požar dobro viden v Predoslje. Tako so sklenili, da hočejo ustanoviti lastno gasilno društvo, da ne bodo popolnoma odvisni od drugih. Tovariš Lakner Jože je šel v Kranj k načelniku kranjske gasilske župe Janku Sajovicu, mu vso stvar obrazložil in ga zaprosil, če bi mogli na Kokrici dobiti samostojno gasilsko društvo. Tovariš Sajovic Janko mu je takoj in rad dovolil. Takoj so kokrški gasilci zaželi s pripravami in leta 1921 ustanovili samostojno prostovoljno gasilno društvo Kokrica. Prostovoljno gasilsko društvo Kokrica je še istega leta začelo z zbiranjem prostovoljnih prispevkov pri vaščanih na domačem območju, od katerih so se nekateri zelo velikodušno izkazali. Zbirka je bila namenjena za nov sušilni stolp, za sušenje cevi, katerega je društvo postavilo leta 1923 poleg orodišča. V stolp je bilo vloženega veliko prostovoljnega dela gasilskih članov, nekaterih domačih obrtnikov in kmetov. Z zbranim denarjem pa je društvo plačalo še ostale stroške.
Ko je našo domovino leta 1941 zasužnjil okupator je najprej začel preganjati slovenske izobražence. Kokrica je takrat spadala v faro in šolo v Predoslje. 8. maja 1941 so morali učitelji v predaški šoli prekiniti svoje delo. V strahu so čakali doma, kdaj jih sovražnik odpelje v pregnanstvo. Julija sta prišli na šolo dve nemški moči in sta takoj začeli z nemškimi tečaji za šolsko mladino in odrasle. Jeseni se je začel redni šolski pouk z enim pravim učiteljem in 3 pomožnimi močmi. Neizobražene nacistke si niso mogle pridobiti ugleda med mladino. Ker je trajal nemški pouk vsa štiri leta, je razumljivo, da po vojni ni znal slovensko noben otrok; mlajši se niso učili, starejši pa so pozabili, razen nekaterih, ki so se učili doma. Da bi sovražnik bolj navezal naše izdajalce nase, je bil v šolskem letu 1944 / 1945 v prvem razredu pouk v slovenskem jeziku. V začetku aprila 1945 je nemško učiteljstvo pobegnilo pred napredujočo jugoslovansko armado. Ko je bila v juliju 1941 ustanovljena osvobodilna fronta, ki je klicala narod na vstajo in so se po gozdovih začele zbirati posamezne skupine prvih partizanov, so se tudi nekateri junaški Kokrčani odzvali klicu domovine in se vključili v narodnoosvobodilni odpor. Mnogi so dali v zameno za svobodo najdražje kar so imeli – svoja življenja. Več spominskih plošč in obeležij na Kokrici opozarja na velike žrtve, ki jih je doprinesla vas med narodnoosvobodilno vojno in spominja sedanjo rod Kokrčanov na boj za osvoboditev domovine v letih 1941 – 1945. 9. maja 1945 je okupator moral dokončno zapustiti našo domovino, ki je spet svobodni zadihala. S pomladjo je prišla svoboda, tako težko pričakovana in tako trdo priborjena. Vasi in mesta so se odela v zastave s peterokrako zvezdo. Trudni od prestanega trpljenja so se začeli vračati v svobodno domovino preživeli interniranci, ki jih je okupator pognal z doma. Veselje je bilo vsepovsod na višku, pa tudi žalost je bila marsikje primešana ob misli na tiste, ki se ne bodo več vrnili. Že leta 1945 se je na Kokrici sprožila akcija za gradnjo novega pokopališča. Bilo je dokaj trenja in končno so zadevo uspešno in zadovoljivo rešili. Po načrtu, ki je bil obojestransko, politično in cerkveno potrjen se je začelo delo na pokopališču.
Leta 1946 je bilo pokopališče že dograjeno, tako da so ga 8. septembra blagoslovili in izročili svojemu namenu. Gradnja pokopališča je zahtevala ogromno dela, saj je bilo treba navoziti in poravnati na stotine kubikov materiala, da se zravnala velika dolina. Na severni strani pokopališča pa je bilo treba zgraditi visok obrambni zid, okrog pokopališča pa cementno ograjo. Delalo se je največ udarniško.
V prvih letih po vojni 1945 – 1946 so bili ustanovljeni krajevni akti za gradnjo Zadružnih domov. Na Kokrici je bil Zadružni dom zgrajen med prvimi v kranjski občini. Zgradili so ga na parceli, ki so jo gasilci in strojna skupnost leta 1939 kupili za gradnjo novega Gasilskega doma in Strojne zadruge. Tudi tukaj je bilo treba navoziti precej materiala za zasutje dolinice ob cesti, kjer je, kakor je že v prejšnjih odstavkih omejeno, v vsakem deževju nastopila voda. Dom se je gradil pretežno z udarniškim delom vaščanov s celotnega kokrškega območja. Slavnostna otvoritev doma je bila 15. avgusta 1947. V njem so dobile svoj prostor vse družbeno politične organizacije na Kokrici. Dom je postal središče kulturnega in političnega življenja na vasi.
Na Kokrici sta bili od leta 1949 – 1954 dve trgovini v eni stavbi. Trgovina Živila in Kmetijska zadruga z enako potrošnjo. Leta 1954 se je Kmetijska trgovina ukinila. V tem prostoru je dobila trgovina Živila skladišče, leta 1963 pa je Mesarsko podjetje Kranj zraven skladišča odprlo še mesarski lokal.
Z gradnjo stanovanjskih hiš na Kokrici je naglo raslo število prebivalstva, s tem pa tudi število šoloobveznih otrok. Zato se je začutila potreba po osnovni šoli, saj so se morali kokrški otroci voziti v šolo v Kranj in Predoslje. Ob razpisu referenduma šola na Kokrici ni prišla na vrsto. Tudi ob drugem referendumu šola na Kokrici najprej ni bila v programu. Šele na ponovne prošnje in zahteve vaščanov je bil predlog popravljen. Tako je bila 25. avgusta 1973 leta odprta štirirazredna osnovna šola na Kokrici, ki je podružnica osnovne šole France Prešeren v Kranju. Pri šoli sta tudi dva oddelka predšolskega varstva za 40 otrok.
Pokrovitelj šole, tovarna IBI iz Kranja je olajšala šoli začetne težave, saj je z denarnimi sredstvi omogočila nabavo nekaterih šolskih pripomočkov. Ker je po vojni število hiš zelo hitro naraščalo, saj se je že skoro bližalo številu 500, razvoj pa se še ni ustavil, je bila Kokrica zaradi lažje orientacije razdeljena na 14 ulic, ki se jih nekaj imenuje po padlih borcih iz NOB: Dežmanova, Okornova, Betonova, Galetova, Kuratova, Dolžanova, Snedičeva, Grosova, Cesta na Brdo, Partizanska pot, Cesta na Belo, Pokopališka pot, Cesta na Rupo, Golniška cesta. Dne 25. oktobra 1970 je bila ustanovljena nova župnija Kokrica. Iz majhne vasice je po vojni naselje izredno raslo in število prebivalcev še vedno rase. V letu ustanovitve župnije je število prekoračilo 2000 leto 1979 se približuje že 3000. Nova župnija je bila vsekakor potrebna. Že takoj po ustanovitvi se je mlada župnija morala lotiti trdega oreha, povečati svojo »župnijsko« cerkev sv. Lovrenca, ki je bila do tedaj podružna cerkev predaške fare. M I N C A G R E G O R C Več si lahko preberete v Kroniki vasi Kokrica, ki jo je izdalo Turistično društvo Kokrica leta 2012 in je objavljena na njihovi spletni strani. Krajevna skupnost Kokrica je postala predmestje Kranja in je danes sestavljena iz naselij Bobovk, Ilovka, Kokrica, Mlaka, Srakovelj in Tatinca ter šteje približno 3800 ljudi. Je predvsem spalno naselje pa čeprav se po letu 1991 močno začela razvijati tudi storitvena dejavnost. Kmetijstvo se je tako kot večinska dejavnost v preteklosti tako umaknilo kot glavna gospodarska dejavnost, kljub temu, da se ohranja še nekaj domačij, ki se z tem ukvarjajo tudi danes. Krajevna skupnost je danes v veliki meri opremljena z vso potrebno in pripadajočo infrastukturo od javne razsvetljave do vodovoda pa čeprav so pri tem zaselki Tatinc, Srakovlje in Bobovk zaradi manjšega števila prebivalcev v podrejenem položaju.
Največja težava pa je predvsem to, da zaradi sodobnega načina življenja nimamo več časa za soseda, za druženje in za uresničevanje skupnih projektov. Za dobrobit vseh nismo več pripravljeni narediti ničesar, po drugi strani pa pričakujemo, da bomo imeli vse urejeno. Večkrat celo manjše skupine z ustanavljanjem civilnih inicijativ in nasprotovanju razvojnim projektom tako onemogočajo razvoj in napredek. Tisti, ki pa take projekte podpirajo pa so tiho in svoje volje ne izrazijo ter tako omogočajo manjšini, da upravlja z večino.